Pazin, Cerkev sv. Nikolaja

             Župnijska cerkev sv. Nikolaja v Pazinu se nahaja v severnem delu mestnega jedra. Domneva se, da je imela že od najzgodnejše faze pokopališko funkcijo, v pisnih virih pa je bila prvič omenjena leta 1266 kot središče prepozita Poreške škofije. Prostorno poligonalno svetišče, obokano z zvezdasto-rebrastim obokom, je bilo zgrajeno leta 1441 in predstavlja najzgodnejši primer takšnega tipa v Istri. Starejši enoladijski cerkvi so od leta 1659 postopoma dozidavali stranske kapele, ki so bile med obsežno baročno prenovo v šestdesetih letih 18. stoletja povezane s stranskimi ladjami in opremljene z novimi oltarji. S tem je stavba dobila triladijsko prostorsko zasnovo. V začetku 18. stoletja je bil ob cerkvi zgrajen zvonik akvilejskega tipa.

             Gotsko svetišče cerkve je bilo poslikano v šestdesetih letih 15. stoletja. Na sklepnikih in rebrih oboka je naslikanih trinajst grbov, ki pripadajo lokalnemu istrsko-kraškemu plemstvu, Avstrijskemu vojvodstvu in rodbini Walsee. Osrednje obočno polje zavzema lik sv. Mihaela, okoli katerega se nizajo prizori iz Knjige Postanka. Robna polja so zapolnjena s prizori Boja angelov in upodobitvami nebeškega zbora. Na notranji strani slavoloka in v sosednjem obočnem polju je upodobljen prizor Ločitve duš blaženih in prekletih. Za baročnim oltarjem, v središču vzhodne stene, je prizor Križanja. Na stranskih stenah svetišča so upodobljeni motivi iz Biblije pauperum, v lunetah severne stene pa Oznanjenje in Adoracija. Spodnji pas sten je zapolnjen s dopasnimi liki prerokov.

             Ikonografska vsebina, visoka stopnja ohranjenosti in slikarska kakovost uvrščajo ta cikel med najpomembnejše dosežke gotskega stenskega slikarstva v Istri in širšem podalpskem prostoru. Slogovne značilnosti kažejo na povezanost Mojstra pazinskega prezbiterija s srednjeevropskimi in južnotirolskimi likovnimi krogi.

            Stenske poslikave so bile odkrite med obnovo cerkve leta 1927, konservatorsko-restavratorska dela pa so bila izvedena leta 1933 pod vodstvom strokovnjakov iz Trsta. Nanje je prvi opozoril A. Leiss leta 1929 v časopisu Il Piccolo di Trieste, celovitejšo znanstveno obravnavo fresk pa je leta 1947 objavil F. Stelè.

Ikonografski program:

Obok prezbiterija: 1. Prvi dan Geneze: Stvarjenje svetlobe, 2. Drugi dan Geneze: Stvarjenje neba in ločitev vode, 3. Tretji dan Geneze: Ločitev kopnega od morja, 4. Četrti dan Geneze: Stvarjenje Sonca in Lune, 5. Peti dan Geneze: Stvarjenje ptic in rib, 6. Šesti dan Geneze: Stvarjenje Adama, 7. Sedmi dan Geneze: Počitek, 8. Adam poimenuje živali, 9. Stvarjenje Eve, 10. Drevo spoznanja dobrega in zla, 11. Nadangel Mihael, 12.–19. Angelski zbori in Boj angelov. Severna stena: 20. Marijino prikazanje v templju, 21. Preroka Zaharija in Sofonija, 22. Samuelovo prikazanje v templju, 23. Evin greh, 24. Oznanjenje, 25. Gideonovo runo, 26.–27. Preroki, 28. Križanje, 29. Goreči grm, 30.–31. Preroki. Južna stena: 32. Aronova razcvetela palica, 33. Prerok Izaija, 34. Prerok Daniel, 35. Kristusovo rojstvo, 36. Abner obišče Davida v Hebronu, 37. Kraljica iz Sabe obišče Salomona, 38. Preroka Izaija in Bileam. Zahodna stena: 39. Ločitev duš blaženih in prekletih (prefiguracije greha in nečistosti ter nezmernosti v pitju).