Svetvinčenat, Cerkev sv. Vincenca

              Romanska cerkev sv. Vincenca se nahaja na pokopališču naselja Svetvinčenat. Enoladijska dvoranska cerkev je zaključena s tremi vpisanimi polkrožnimi apsidami. Zahodno pročelje poudarja vhodni portal z ločnim zaključkom, nad katerim sta dva okulusa in preslica za zvonove.

             V notranjosti cerkve so ohranjene tri plasti stenskega slikarstva. Najstarejša, romanska plast, je nastala neposredno po izgradnji cerkve in je danes ohranjena le v fragmentih. Poslikava iz sredine 13. stoletja obsega vse stenske površine in predstavlja najcelovitejši romanski slikarski cikel na območju Istre. Avtor teh stenskih poslikav je Ognobenus iz Trevisa, ki je svoje ime zapisal pod oknom južne apside. Tretja, najmlajša plast, je nastala v obdobju gotike in se pripisuje neznanemu mojstru italijanskega porekla.

            Na triumfalnem loku svetišča, nad osrednjo apsido, je upodobljeno Oznanjenje. Prizor je razširjen z upodobitvijo Kajnove in Abelove daritve ter medaljonoma z Jagnjetom Božjim in nadangelom Gabrijelom. V konhi osrednje apside je upodobljen Kristus na prestolu, obdan s simboli štirih evangelistov ter z Bogorodico in sv. Janezom. V spodnjem pasu apsidne stene se razteza niz apostolov. Konha severne apside vsebuje prizor Kristusovega krsta, pod katerim se razvija koledarski cikel z mesečnimi opravili. Isti motiv se nadaljuje v spodnjem registru južne apside. V njeni konhi je upodobljena Bogorodica z Detetom, ob kateri stojijo štirje svetniki. Poslikave na stranskih stenah so razporejene v dveh registrih: v spodnjem pasu potekajo prizori iz Kristusovega življenja, zgornji register pa zapolnjuje cikel mučeništva sv. Vincenca, titularja cerkve. Na zahodni steni je fragmentarno ohranjen prizor Poslednje sodbe s Kristusom sodnikom v spremstvu Bogorodice in sv. Janeza. V spodnjem pasu angel vodi duše pravičnih, desno pa je upodobljen Pekel. Prizori so uokvirjeni s preprosto rdečo borduro, v prostoru svetišča pa se pojavlja bogatejši dekorativni repertoar, vključno z motivom plisiranega traku ter raznolikimi geometrijskimi in floralnimi ornamenti.

            Stenske poslikave v cerkvi sv. Vincenca so bile odkrite v začetku 20. stoletja; prvi jih je omenil avstrijski konservator Anton Gnirs leta 1913 v enem izmed svojih poročil. Celovit program stenskih poslikav je postal viden po restavratorskih posegih leta 1925. Prvo obsežnejšo znanstveno analizo jim je posvetil Wart Arslan v študiji »A Series of Thirteenth Century Frescoes at Sanvincenti«, ki je bila objavljena leta 1934 v mednarodni reviji Art in America.

Ikonografski program:

Vzhodna stena: 1. Oznanjenje, 2. Medaljon z Jagnjetom Božjim, 3. Medaljon z doprsnim nadangelom Gabrijelom, 4.–5. Kajnova in Abelova daritev, 6. Atlant, 7. Kristusov krst, 8. Maiestas Domini, razširjena z Deesisom, 9. Maiestas Virginis, 10. Niz apostolov, 11. Sveti Tomaž, 12. Mlajša plast stenskih poslikav: Angel, 13. Mlajša plast stenskih slik: sveti Jakob Starejši, 14. Koledar (mesečna opravila). Južna stena: 15. Poklonstvo kraljev, 16. Disputa v templju, 27. Mučenje sv. Valerijana, 28. Mučenje sv. Vincenca, 29. Dacijan opazuje mučenje sv. Vincenca z grebljicami, 30. Mučenje sv. Vincenca s kavlji. Severna stena: 17. Judov poljub, 18. Križanje, 19. Polaganje v grob, 20. Prikazanje v templju, 21. Sveti Julijan, sveti Martin in neznana svetnica, 22. Sveti Jurij ubija zmaja, 23. Mučeništvo svete Apolonije (?) in mlajša plast stenskih poslikav. Zahodna stena: 24.–26. Poslednja sodba: Kristus sodnik z Bogorodico in sv. Janezom, Angel, ki vodi duše pravičnih, Pekel.